sreda, 08. marec 2017

Svetovni dan žena

Ponoči sem se zbudila dvakrat in zjutraj je moja mala princeska bila budna že kmalu po 7.uri in bila sem vsa neprespana in utrujena. Prvo jo nahranim, podremo kupčka in se še malo igramo.

Končno sem si lahko v miru pripravila zajtrk. Če lahko rečemo obroku malo pred 10h zajtrk. Sendvič z motovilcem, salamo in sirom potisnem v pečico, medtem pa sem imela čas, da pospravim posodo. Ker se je mala zamotila s stropom, se mu smejala in se z njim 'pogovarjala', sem sedla za mizo in se počasi lotila sendviča. No po dveh grižljajih je hitro ugotovila, da jem in je hotela vso mojo pozornost(kot med vsakim obrokom) in jo tudi dobila. Med zajtrkom se je oglasil še zvonec. Hmm saj nisem z nobenim zmenjena. Na hitro si s prsti malo popravim lase, ki so bili totalno razmrščeni in odprem. Pred vrati stoji oči z vrtnico v roki 😄. Ko je šel iz službe, se je oglasil še pri nama, da vidi svojo hči in vnukinjo, ter nama prinesel vrtnico za dan žena.

Naša punca je bila spet lačna, tako da sem jo nahranila, smo podrle kupčka, se oblekle in šle na sprehod. Skoraj vsaka ženska je v roki držala rožico. Velikokrat sem slišala gospe, ki so se pogovarjale, da pa danes res morajo na kavico in tortico, ker je njihov dan. A nas mora res koledar opomnit, da kdaj pa kdaj lahko izročimo kakšno malenkost oziroma nekomu posvetimo malenkost svojega časa? Kaj pa preostalih 364dni v letu? Vsake toliko časa bi si morala vsaka ženska vzeti čas samo zase in za prijateljice, se odklopiti od vsega zunanjega sveta in uživati v ženskih debatah in njihovih trenutkih, ter se pustiti razvajati. Če pa stanovanje en dan ne bo pospravljeno, če bo en dan v košu umazano perilo, če en dan ne bo nevem kako super obilnega kosila, resnično mislim da ne bo konec sveta in da se ne bo noben moški pritoževal. Če jim pa kaj ne bo všeč in če jih bo kaj motilo pa imajo enake pravice kot me in naj zavihajo svoje rokave in se podajo v vsakodnevna 'ženska opravila'.

Naj končam z mislijo meni osebno izjemne ženske Oprah Winfrey: Think like a queen. A queen if not afraid to fail. Failure is another stepping stone to greatness.

torek, 22. april 2014

Smisel ljubezni

Za mano je prečudovit vikend, poln družinskega vzdušja, veselja, sreče. No lahko bi bil, pa vendar ni bil, kljub temu, da je bila Velika noč. Vikend se je začel super, v petek sem šla po sestavine za presno torto, ki sem se odločila, da se preizkusim še v presnih rečeh, prišla domov počela zanimive stvari, zvečer pa smo se lotili ustvarjanja pirhov. Z jutrom sobote pa je vse šlo samo še navzdol. Zvečer smo imeli pravo praznično vzdušje, bolj so ga imeli. Hiša je bila polna gostov, ljudi, katere imam rada, se z njimi zabavam, uživam in jih želim imeti v svojem življenju. Vendar, to ni bilo to, potrebovala sem nekaj več, vendar še danes nevem kaj je to. Kaj je tista malenkost, ki bi mi naredila praznike čudovite in popolne? Mogoče vem, vendar zakaj nisem preizkusila, če je to res to in če ni, zakaj nisem raziskovala in preizkušala, dokler nebi vedela kaj je res tista stvar, zaradi katere bi bila srečna? V nedeljo sva se s fantom zbudila in ko sva prišla v skupni prostor je bilo spet polno ljudi, prišli je teta z družino in moja babica. Usedla sva se za 10 minut in že odhitela k njemu na velikonočni zajtrk. Po zajtrku smo odšli na kavo nato k njemu na kosilo in spet...k meni domov. Ali res ne moreva nekje obstati vsaj za par minut? Ali morava res leteti iz enega konca na drugega? Vedno se tolažim z besedami: bo boljše, če ne danes pa jutri, če ne jutri pa pač enkrat v prihodnosti! Kmalu za tem je prišla moja prijateljica. Brat in fant sta kasneje odšla na pijačo. Ostale smo same. Pogovor je postal bolj 'intimen' oziroma postal je bolj zaupen.
Za rojstni dan mi je podarila bon, v katerem je pisalo da mi en mesec, vsak večer pošlje del zgodbe, ki jo sama sestavi. Ta zgodba je bila zelo realna, videla sem jo v njej, prepoznala sem skoraj vsak lik v zgodbi, vendar nisem pa zares vedela, če imam prav. V nedeljo pa sem izvedela. Nisem si mislila, da bo tako kruto realno. Sploh pa nisem pomislila, da se to lahko zgodi komu od mojih ljudi. Delovali so skupaj tako srečni, prijateljski, delovali so tako zaljubljeno. Kot strela iz jasnega! Prijateljica mi reče, kmalu bomo(z njenim bratom in njeno sestro) ostali samo z enim od staršev. Spomnila  sem se na zgodbo. Ostala sem brez besed. Kaj reči nekomu, ki je v taki situaciji? Izgovorila sem lahko samo, upam, da si vredu in da se držiš kakor se da najbolje v taki situaciji. V sebi je zadrževala to stvar leto in pol. Vedela sem, da jo nekaj muči, vendar, nikakor ni hotela povedati kaj je to. Leto in pol. Kmalu ti postane vse jasno. Zakaj človek ne verjame v ljubezen? Sploh pa, če poznaš par, ki je deloval srečen, zaljubljen. Skupaj sta hodila v hribe, na plesne, razne krožke, tečaje in hobije. Je res smiselno vztrajati v ljubezni, če pa lahko čez 5,10,20 ali pa 40 let ostaneš sam? In izveš, da te partner vara že kar lep čas? Postane te strah, kdaj bo tebe to doletelo in samo čakaš, kdaj ti bo tvoja 'sorodna duša' rekla, ''oprosti jaz ne morem več. Ne morem ti več prikrivati. Imam te rad, vendar tako ne gre več, želim da se razideva''. Kako prosim? Res je bolje za vse, pač če nisi za skupaj, si nisi usojen, greš narazen, kot pa da na koncu pride do prevar, po možnosti imaš še otroke. Res bodo sprva prizadeti, vendar kasneje bodo ugotovili, da je bilo tako najbolje. Zakaj bi vztrajal, če ne gre? Zakaj bi dovolil, da trpi tvoj partner, tvoji otroci in tretja oseba in še kdo. Bolje prej, kot kasneje! Življenje gre naprej!
Ima poroka sploh še kakšen smisel? Zakaj si potem izrečeš besede, kot so: "Jaz 'A', sprejmem tebe, 'B', za svojega moža/nevesto in OBLJUBIM, da ti bom ostal/a ZVEST/A v SREČI in NESREČI, v BOLEZNI in ZDRAVJU, da te bom LJUBIL/A in SPOŠTOVAL/A VSE DNI SVOJEGA ŽIVLJENJA."? Zakaj? Ker želiš zadovoljiti druge ljudi, ki želijo, da si poročen? Saj lahko isto živiš poročen ali pa neporočen, sploh pa če te že celo življenje mika varanje, vendar te je strah, ampak strah izgine in slej kot prej pride do varanja. Vse več je tega. Ima potem ljubezen sploh še kakšen smisel?
Žalostno, kruto in predvsem realno življenje v katerem si zakrivamo oči. Ampak zgodi se lahko vsakomur. Sicer pa, življenje gre naprej, manj se obremenjujemo s stvarmi, boljše bo za nas, sploh takrat, ko si te ljudje želijo poteptati in uničiti. Zakaj bi jim dovolili, da bodo oni srečni? Mi bomo na slabšem, noben drug!